Pred nekaj leti, v obdobju intenzivnega razmišljanja in doživljanja sem v zanosu nekam zapisala misel »Ljubezni…vse.«. Pred kratkim pa me je ob ponovnem odkritju presenetilo dejstvo, koliko arogance in vzvišenosti je v njej. Koliko ločenosti je prinesla. Kot bi hotela biti pametnejša od Univerzuma. Prišla so nova spoznanja, da ljubezen enostavno JE. Ničesar ne potrebuje, nič ji ne morem dat. Lahko se ji le odprem in ji rečem JA. Pustim njenemu toku, da usmerja življenje. Spoznanje, da upiranje, umikanje povzroči bolečino, sprejemanje pa prinaša olajšanje. In se je res zgodil nekakšen paradoks. Življenje je na prvi pogled postalo težje, v resnici pa je plavanje s tokom poenostavilo ves proces.
Bliža se meni zelo ljub letni čas, ko ptice že vznemirjeno, radostno naznanjajo jutra, brstiče razganja od nestrpnosti. Čebulice in semena čakajo na pravo podporo zemlje, vode, zraka in sonca, da uresničijo svoj čudež življenja. Postanejo, kar so v svojem bistvu. V polnosti se predajo silam narave in ne sprašujejo, kaj bo, če ne bo dovolj dežja, ali je zemlja dovolj dobra…. Koliko zaupanja v proces življenja imamo ljudje? Koliko preprostosti je v uresničevanju našega življenjskega poslanstva?
Ko rečemo ljubezni JA, nas Vesolje polno podpre pri srčnih željah. Angeli jih vidijo, naše energije pa se jim odprejo. Ko rečemo JA, lahko rastemo. In četudi kakšen dan zgleda, kot da bo konec sveta, je dovolj da sodelujemo s Svetlobo. Dovolimo ji, da napolni vsako celico v telesu ter rečemo sebi in življenju JA.
Tudi misel je seme. Zato se odločam, katere bom še gojila. Katere porajajo v meni svobodo, zaupanje, ljubezen, resnico, iskrenost. Katere podpirajo Svetlobo, Ljubezen.
Nataša
Dodaj odgovor