Sadike paradižnikov, paprik, melancanov

Lansko leto sem prvič poskusila, položila sem semena v jogurtove lončke, napolnjene z zemljo, jih zalivala vsaki drugi dan, jim vlivala ljubečo energijo in dnevno opazovala čudež narave. Ob tem se mi je odpiralo srce. Počasi, dokaj hitro, se je začelo. Najprej čisto majhne, čedalje večje sadike. Uauu, bila sem vesela! To lahko počnem tudi jaz? Vedno sem razmišljala na način, ah to ni za mene, to počne moja mama, bodoča tašča, kdorkoli drug, samo jaz ne. Nisem si predstavljala, da bi lahko v tem celo uživala. Pa sem, še kako... Misli mi je potegnilo iz vsakdana, bila sem zlita z naravo. V ‘’špajzu’’ sem imela idealni prostor za začetek.

 Pod strešnim oknom na polici, pod katero se je vsakodnevno kuhala jutranja kavica, so sadike veselo  rastle. Ne vede, kam jih bom toliko dala, sem se prepustila užitkom. Užitkom gledanja, užitkom občutkov, užitkom vonjav.. Ko so sadike zrastle, je počasi nastajala mala džungla na kuhenjskem pultu v moji kuhinji. Še večje užitke sem imela, ko sem opazovala rast le-teh v mojem vrtu. Komaj smo dohajali njihovo rast. Še mami ni mogla verjeti, da tako rastejo. Sadike so bile čvrste, sadežev veliko.. Zalivali smo jih vsi člani družine in nekaj najlepšega je, ko vidiš otroka, kako uživa, ko gre s kanglico in zaliva sam.    

Za sadike ne uporabljam nobenega škropiva! V zemljo pod sadike paradižnika položim natrgane koprive, kar predstavlja dobro gnojilo, omogoča boljšo rast ter pomaga pri odpornosti proti neželeni plesni.

Počasi sem spoznavala, kakšno energijo sem na račun dajanja sprejemala. Dajala sem svojo energijo, svoj čas, svojo ljubezen, veselje. Prejela sem še več veselja, zadovoljstva, energije ter paradižnika in paprike za celo zimo, zase in za svojo družino.    

UŽIVAJMO V NARAVI!

Andreja C.